Učeča se družba je izobraževalna filozofija, ki ima svoje uradne začetke v 80 letih prejšnjega stoletja. Poudarja, da spremembe v družbi zahtevajo tudi spremembe v načinu učenja in v izobraževalnem sistemu. Učeča se družba izobrazbo vidi kot ključno za gospodarski razvoj države. Izobraževanje mora biti več od zgolj formalnega učenja s sedenjem v tradicionalnih izobraževalnih ustanovah, šolah in univerzah. Družba se mora učiti tudi v centrih za neformalno učenje, da lahko z znajem učinkovito podpira gospodarstvo. Učeča se družba dejanski proces učenja obravnava kot aktivnost, izobraževanje se odvija tudi zunaj običajnih izobraževalnih ustanov. Posledično je tako izobraževanje decentralizirano in deregulirano, kar je načelo teorije globalizacije.
Učeča se družba zahteva tehnološki napredek. Dober primer je internet, ki omogoča preseganje tradiconalnega načina izobraževanja in omogoča socialno deljenje in mreženje.
VSEŽIVLJENJSKO UČENJE
Izobraževanje je formalno in neformalno. V sodobni družbi se odvija na šolah, univerzah, med usposabljanjem pri delu, s podporo in mentorstvom, s sodelovanjem in s povratnimi informacijami. Učeča se družba in vseživljenjsko učenje se med seboj nerazdružljivo podpirata. S pomočjo socializacije skupaj omogočata posameznikom, da svoje znanje in izkušnje vračajo nazaj v izobraževalne sisteme družbe. Vseživljenjsko učenje kot del učeče se družbe prispeva k gospodarski rasti države in poveča demokratično zavzetost njenih državljanov. Refleksivna družba prepoznava vlogo vseživljenjskega učenja v širši skupnosti in se prilagaja spremembam in potrebam posameznika. Spremembe prinaša tehnološki napredek, spremembe zakonodaje ali osebne želje in potrebe posameznika, ki se izobražuje. Posameznikovo zanimanje in sposobnosti so pomembnejše od tega, kar se je naučil v preteklosti. Izobraževanje naj postane dobrina na trgu in udeleženci učnega procesa naj postanejo potrošniki, ki lahko izberejo vrste izobraževanja po svojih željah. Tehnološki napredek študentom omogoča globalen dostop do učnih virov in kvalifikacij.
Na področju vseživljenjskega učenja ima veliko znanja in izkušenj Domen Zavrl, zato si več o zanimivi temi preberite na njegovem blogu.
UČEČA SE DRUŽBA MED KRIZO IN PO NJEJ
Izobraževalne ustanove morajo tudi med krizo, kakršna je aktualna pandemija koronavirusne bolezni, sodelovati z vladami in z zasebnim sektorjem, s celotno skupnostjo in civilno družbo. Zagotoviti morajo nemoten dostop do visokokakovostnih učnih virov. Enako velja za čas okrevanja po krizi, lahko preberemo v novi knjigi Azijske razvojne banke (ADB). “Covid-19 nas je naučil, da so prožno izobraževanje in prakse poučevanja ključnega pomena za razvoj ustreznih veščin v hitro spreminjajočem se svetu,” je povedala predsednica skupine za izobraževalni sektor ADB Sungsup Ra, tudi sourednica časopisa Powering a Learning Society Between a Age of Disruption. “Med in po pandemiji naj bi vsi deležniki izven tradicionalnih izobraževalnih ustanov imeli večjo vlogo pri podpiranju izobraževanja in vseživljenjskega učenja,” še dodaja. Knjiga obsega 21 poglavij, ki so jih napisali politični analitiki, praktiki in raziskovalci. Ugotavljajo, da Covid-19 ponuja priložnost za izgradnjo močnejših in pravičnejših izobraževalnih sistemov. Knjiga govori o načinih, kako narediti učne sisteme bolj odporne in dostopne in o dostopni tehnologiji za poučevanje in učenje, o odpravljanju digitalnih vrzeli, izboljšanju ocenjevanja, financiranju tehnoloških inovacij, zagotavljanju dostopa učencem do strojne opreme in zagotavljanju znanja učiteljem in učencem. Zgraditi je potrebno učečo se družbo, v kateri bodo sredstva namenjena spodbujanju vseživljenjskega učenja. Družbo, v kateri ima skupnost bolj pomembno vlogo.
“Pred petdesetimi leti je Azija svetu pokazala, da je razvoj možen,” v predgovoru knjige navaja Joseph E Stiglitz, profesor univerze Columbia in nobelov nagrajenec. “Prišlo bo do strukturne preobrazbe sektorja storitev, ki temelji na znanju in zelenem gospodarstvu. Pri tem ne bi smelo biti nič pomembnejšega, kot pomoč državam v regiji pri ustvarjanju dinamične učeče se družbe.” Knjigo urejata tudi glavni strokovnjak za izobraževanje ADB Shanti Jagannathan in Rupert Maclean iz univerze RMIT v Melbournu v Avstraliji.
Nedavni komentarji