Sposobnost hitrega učenja in prilagajanja je zelo potrebna v dinamičnem in hitro spreminjajočem se sodobnem svetu. Pojav globalizacije in ekonomije znanja pomeni, da morajo ljudje nenehno delati na svojem znanju, da lahko sledijo spreminjajoči se dinamiki, tako na osebni kot na poklicni ravni.
Pojem učeče se družbe se uveljavlja s pomočjo te potrebe po nenehnem učenju. Če vseživljenjsko učenje meni, da je učenje bistven vidik, bodisi v šoli bodisi v vsakdanjem življenju, se je učeča se družba uveljavila kot filozofija, ki meni, da je izobraževanje veliko več kot tisto, kar najdemo v tradicionalnih izobraževalnih ustanovah – in ga postavlja kot ključnega pomena za gospodarski razvoj naroda.
Učečo se družbo, je mogoče opisati na več načinov, vendar je v njenem bistvu skupnost, ki vključuje in spodbuja kulturo učenja med svojimi prebivalci in med vsemi sektorji skupnosti. Vseživljenjsko učenje je v tem smislu več kot le zagotavljanje dostopa in priložnosti ljudem; tako kot trajnostni razvoj gre za idejo, ki ceni učenje zaradi svojega učinka in zaradi sebe. Takšna družba ceni ljudi tudi zaradi tega, kdo so in kaj počnejo in je možna, ko učne sisteme preuči in oblikuje tako, da postanejo del življenja vsakega posameznika.
Prvi začetki
Koncept učeče se družbe ima svoje korenine v delu filozofov, kot je Donald Schön, ki so prišli do ideje, da so v sodobni državi spremembe stalne. Da se je družba znotraj te države lahko prilagajala, se je morala nenehno učiti. Nadaljnje delo Roberta Maynarda Hutchinsa se je razširilo v poslovno okolje, kjer je trdil, da od izobraževalnih ustanov ne gre pričakovati, da bodo sledili dinamični naravi poslovnega okolja.
Schönov prispevek je bil med najpomembnejšimi na tem področju in raziskal je, kako se družbena gibanja, vlade in podjetja učijo sistemov, ki bi jih bilo mogoče izboljšati. Primer poslovnega subjekta je navedel kot odličen primer učnega sistema, še posebej, ko se razvija od organiziranja izdelkov do povezovanja v poslovne sisteme.
Hutchins v publikaciji iz leta 1968 navaja, da je učeča se družba nujno potrebna glede na to, da (po njegovem mnenju), izobraževalni sistemi ne bi mogli slediti zahtevam, ki jim jih nalagajo. Zanj je bilo učenje bistvenega pomena za spremembe, podobno kot je starodavno mesto Atene imelo kulturo učenja, ki je bila ključna za obstoj mesta.
Med drugimi sodelavci so bili tudi Torsten Husén, ki je trdil, da bi morale družbe v bistvu svojih dejavnosti vključiti znanje in informacije, in Roger Boshier, ki je govoril o integriranem modelu izobraževanja, ki je posameznikom omogočil, da sodelujejo vse življenje. Boshier je cenil družbene in ekonomske spremembe, njegov pogled na učečo se družbo pa je vključeval tudi njene demokratične možnosti.
Vidiki učeče se družbe
Pomembna točka, ki so jo poudarili ti, ki so prispevali k tej temi je, da je učenje dejavnost in ne nekaj, kar je vezano na tradicionalno institucionalno okolje. V tem pogledu ima učeča se družba družbeni namen, kontekst in značaj ter obstaja zunaj in znotraj formalnega izobraževalnega sistema. Vsebuje tudi naslednje elemente:
- Futurističnega: Učeča se družba je odvisna od napredka v tehnologiji, ki ga vidimo na način, kako je internet omogočil, da je izobraževanje preseglo običajne meje.
- Refleksnega: Učeče se družbe vključujejo vseživljenjsko učenje in zagotavljajo, da je prilagodljiv spreminjajoči se dinamiki, hkrati pa dovolj prožen, da lahko zadovolji individualne potrebe članov v družbi.
- Globalni trg: Ta element zahteva, da se učenje standardizira, da lahko udeleženci v učnem procesu izberejo izobraževanje, ki ustreza njihovim potrebam. V tem pogledu je vloga tehnologije izjemna.
- Družbenega: Vseživljenjsko učenje, ki je temelj učeče se družbe, prispeva h gospodarski rasti države in spodbuja demokratično udeležbo državljanov.
Tema učeče se družbe je tista, ki sproža razpravo in debato po vsem svetu. Domen Zavrl, poslovnež z bogatimi mednarodnimi poslovnimi izkušnjami, ohranja aktivno zanimanje za to temo.
Nedavni komentarji