Listinjenje dolgov je postopek pretvorbe dolgov iz različnih virov v enotne tržne vrednostne papirje, ki se podprti ali listinjeni s temi dolgovi prodajo vlagateljem. Kupec je običajno sklad, ki posojila pretvori v tržni vrednostni papir. Kot ima vlagatelj, ki kupi delnice podjetja, terjatve do premoženja družbe in prihodnjih denarnih tokov, ima vlagatelj, ki kupi listinjeni dolžniški produkt, terjatev do prihodnjih poplačil. Večino dolžniških vrednostnih papirjev sestavljajo posojila, kot so hipotekarna stanovanjska posojila, ki jih banke odobrijo svojim strankam. Finančna sredstva na podlagi terjatev zato predstavljajo dolžniški vrednostni papir.
S preoblikovanjem nelikvidnih sredstev v vrednostne papirje, s katerimi je mogoče trgovati, postane listinjenje preusmerjanje denarnih tokov do posojilojemalcev in financiranje gospodarskega razvoja. Listinjenje pomaga tudi vlagateljem pri diverzifikaciji naložb.
ZA VLAGATELJE JE DOLG SREDSTVO
V proces listinjenja dolga so običajno vključene vsaj štiri strani. Lastnik posojila je banka, ki ga je odobrila in ima začetne terjatve do posojilojemalca. Posojilojemalec najame posojilo in se zaveže, da ga bo odplačal. Če banka želi realizirati svoj dobiček iz posojila prej, kot bi se to zgodilo v 20 ali 30 letnem obdobju odplačevanja posojila, ga lahko takoj unovči s prodajo tretji osebi, ki je običajno sklad. Sklad ustvarja dobiček z listinjenjem nabora posojil in pakiranjem teh v novo tržno sredstvo, ki se proda četrtemu členu v tej verigi, vlagatelju. Če sledite tej verigi, se listinjeni dolžniški produkt dejansko odplačuje četrtemu členu verige v obliki donosov iz naložb.
KRATKA ZGODOVINA LISTINJENJA DOLGOV
Sodobnen finančni instrument listinjenja ima svoje korenine v povojni ameriški kulturi, razvoju ameriškega predmestja in modelu idealne ameriške družine v primestni hiši v ulici z drevoredom in avtomobilom na dovozu. Da bi te ameriške sanje postale dostopne več ljudem, je ameriška vlada iskala načine za povečanje likvidnosti na hipotekarnem trgu. Leta 1970 je Ginnie Mae (GNMA, Government National Mortgage Association) izdala prvo varščino za hipotekarno zavarovanje stanovanjskih posojil, ki je združila hipotekarna posojila in omogočila zavarovanje z vrednostnimi papirji, prodanimi na sekundarnem trgu. Osnovni namen je bil usmeriti naložbeni kapital od globalnih vlagateljev v kapital za ponudbo cenovno ugodnih stanovanj. Pred Ginnie Mae so vlagatelji na sekundarnem trgu trgovali le s posameznimi posojili, ki pa niso bila listinjena, zato je bilo zanimanja za tak nakup med vlagatelji malo. Podpora vlade je postala pravo odkritje za sekundarne hipotekarne trgovce, saj so zdaj lahko bolj zaupali v varnost naložbe. Ginnie Mae so kmalu sledili še drugi vladno podprti projekti, kot sta bila Fannie Mae in Freddie Mac.
V poznih osemdesetih in devetdesetih letih je trg listinjenja dejansko eksplodiral. Rasli so skladi denarnega trga, investicijski skladi in druge vrste institucionalnih vlagateljev, kot so pokojninski skladi in zavarovalnice. V devetdesetih letih so se začele listiniti še komercialne hipoteke. Tudi nekatere druge države, na primer Združeno kraljestvo in Japonska, so sprejele zakone, ki so omogočali listinjenje. Rezultat je svetovna potrošniška mrzlica, kjer je enostavno in široko dostopen kredit za nakup česarkoli. Na kredit se kupujejo hiše, avtomobili, pa tudi mobilni telefoni in televizorji. Do leta 2000 je trgovina z hipotekarnimi vrednostnimi papirji postala tržišče v vrednosti 6 milijard dolarjev. V nedavni veliki finančni krizi so velik del krivde pripisali prav listinjenju in hipotekarnemu trgu, saj je velik del teh hipotekarnih posojil ostal nepoplačan. Nenadna prekinitev 30 letne mrzlice poslov z listinjenjem je bila priložnost za vse udeležence na trgu, da se ustavijo in razmislijo o prihodnosti listinjenja in njegovi vlogi na finančnih trgih. Po približno petih letih negotovosti je trg hipotekarnih vrednostnih papirjev vendarle spet oživel in do leta 2018 že dosegel vrednost blizu 10 milijard dolarjev. Več o zanimivih temah iz ekonomije si preberite na blogu, ki ga piše Domen Zavrl, dvojni doktor ekonomskih znanosti z mednarodnimi izkušnjami na trgu vrednostnih papirjev.
Nedavni komentarji