Ekonomija ni le teoretična abstraktna znanost, saj je njena osnovna vloga pojasniti vsakodnevno poslovno življenje ljudi. Poskuša jim pomagati razumeti njihovo ekonomsko okolje, ki je seveda bolj ali manj kompleksno. Ko ekonomija postane praktična znanost, lahko ljudem pomaga pri vsakodnevnih odločitvah, kako pametno naložiti denar, imeti pregled nad prihodki in porabo in razumeti zakon ponudbe in povpraševanja. Ko ljudje razumejo delovanje tržne družbe, se v to družbo lažje vključijo in v njej lahko tudi uspešneje delujejo in bivajo. Značilnosti družb in njenih gospodarskih organizacij se morajo s časom spreminjati. Razumevanje družbeno zgodovinskih dejavnikov in njihov vpliv na gospodarstvo je cilj institucionalne ekonomije.
INSTITUCIONALNA EKONOMIJA
Institucionalno ekonomijo večkrat poimenujemo kar institucializem. V svojem bistvu je to ekonomska šola, ki poudarja pomembnost razumevanja vloge in spreminjanja vsega, kar oblikuje ekonomsko vedenje v družbi. Institucialisti družbo vidijo kot splet formalnih in neformalnih sistemov, ki sodelujejo pri proizvodnji, transportu in uporabi dobrin. Idejni vodja teorije in imena je Walton Hale Hamilton, profesor ekonomije iz Michigana, ki je koncept zapisal leta 1919 v prispevku za American Economic Review. Še podrobneje jo je nekaj let kasneje razvil Thorstein Veblen, ameriški ekonomist, ki je verjel, da ameriško ekonomijo poganja želja po zaslužku in ne posameznikova želja po izdelovanju dobrin ali ustvarjanju. Spreminjanje navad ljudi in institucij vpliva na aktivnosti ljudi v gospodarskem okolju.
FORMALNE IN NEFORMALNE INSTITUCIJE
Raziskovalno področje Institucionalne ekonomije je zelo široko, saj vključuje tudi zgodovino ekonomije, upravljanje, ekonomsko sociologijo, politilogijo in psihologijo. Na trg gleda kot na rezultat kompleksnega vpliva različnih institucij, kot so kultura, denar, privatno lastništvo, norme in navade, jezik, podjetja in organizacije, posamezniki ali država. Vse te inštitucije se razvijajo, spreminjajo in oblikujejo pogled na svet tistih, ki v njih bivajo ali delajo.
Neformalne institucije so po svoji naravi bolj sproščene in jih jemljemo za samoumevne, dober primer so naše tradicionalne oziroma kulturne navade. Njihovo nasprotje so formalne institucije, ki so strožje določene in omejene, kršitvam pa sledijo predvidene posledice. Predstavljajte si pravno pogodbo, v kateri so jasno navedena pravila in opredeljene tudi posledice, ki se bodo zgodile, če katera od strank ne bo spoštovala določil podpisane pogodbe.
UČENJE IN EVOLUCIJA
Institucionalna ekonomija se raje kot na stabilnost in ravnovesje, osredotoča na učenje, evolucijo ali razvoj ter predstavlja osrednji del ameriške ekonomije v začetku 20. stoletja. Predstavniki so znani ekonomisti Thorstein Veblen, Wesley Mitchell in John R. Commons. Institucionalisti so med pripadniki institucionalne teorije videli tudi Karla Marxa, saj je kapitalizem opisal kot zgodovinsko omejen družbeni sistem. Spet drugi se z Marxovo definicijo ne strinjajo in trdijo, da se tržišče, denar in zasebno lastništvo s časom sicer res spreminjajo, vendar le kot rezultat namernih dejanj posameznih členov družbe. Vedenjska ekonomija je osnovana na poznavanju psihologije in kognitivne znanosti in ne na enostavnih ekonomskih predpostavkah.
EKONOMIJA JE PRAKTIČNA ZNANOST
PRAVO IN EKONOMIJA
Tradicionalni institucializem poudarja pravne osnove ekonomije, kot tudi evolucijske, uveljavljene in prostovoljne procese. Simbioza prava in ekonomije je še pomembnejša tema od izida knjige z naslovom Pravne osnove kapitalizma avtorja Johna R. Commons leta 1924. Vse od takrat lahko svet ekonomije spremlja pregrete debate o vlogi prava (formalna institucija) na ekonomsko rast.
KRITIKE INSTITUCIONALIZMA
Institucializem nikoli v zgodovini ni postal zelo pomembna miselna šola, čeprav je njegova teorija vplivala na številne ekonomiste, ki so raziskovali vpliv družbenih in kulturnih pojavov, predvsem v času gospodarskih zlomov. Kritiki trdijo, da je pomen institucije napačno razumljen ali preveč zapleten, zato je prihajalo do pogostih besednih spopadov, kdo se sploh lahko ima za predstavnika te teorije. Vsekakor je tema zanimiva za številne vrhunske ekonomske strokovnjake, med katere vsekakor spada Domen Zavrl, doktor ekonomskih znanosti in specialist za realne naložbe, saj ima bogate izkušnje na področju mednarodnega poslovanja.
Nedavni komentarji